Se je težko naučiti slovensko?
Me je zadnjič vprašala Aizi1↩. Hm, kaj pa vem, mogoče, pa že. Ob takšnem vprašanju sem vedno znova v zadregi. Ker se meni slovenščina ne zdi težek jezik, vem pa, da se ga tujci nikakor ne morejo naučiti. In da jim največ težav dela dvojina.Ko poskušam razložiti, da ima slovenski jezik posebnost – dvojino, na koncu dobim vprašanje, ja zakaj je pa to potrebno, če pa isto poveš v množini. Uf, vdam se. Res ne vem zakaj in res ne vem, ali se je težko naučiti slovensko.
Se pa spomnim sebe, ko sem bila prvi letnik srednje šole. Za drugi tuj jezik sem si izbrala francoščino, ker mi nemščina ni zvenela, pa čeprav sem tri leta hodila v Pionirski dom. Heh, mogoče pa je bila stvar v učiteljih2↩, kakor koli, francoščina je imela lep, melodičen zven in mi je bila všeč od, mislim da četrtega razreda, ko so na televiziji predvajali neko francosko nadaljevanko. Ne spomnim se več zgodbe, vem pa da sem pobirala besede. In ko je bila za mano prvo ura francoščine, sem se začela spraševati, če sem se prav odločila. Še bolj, ko sem slišala govoriti francosko, tiste, ki so obiskovali četrti letnik. Se jim bom sploh kdaj približala? Kako naj se naučim ta presneti francoski r, pa vse nosnike, pa ko pol besed požrejo … Seveda sem čez nekaj mesecev vse to osvojila. In sem tekom let osvajala vse te posebnosti, ki jih nikoli ni konec. Ker tudi ko študiraš v Franciji in imaš zraven še tečaj francoskega jezika, ugotoviš da ima posebnost še podposebnost in ta podposebnost še podpodposebnost, skratka never ending story. Nič čudnega, da toliko ljudi obupa ob učenju francoščine.
In morda je podobno pri slovenščini. Tudi slovenščina ima cel kup pravil in izjem, a mi z njimi zrastemo, jih vemo na pamet, kar spomnite se, kako ste se učili sklanjati samostalnike. Nam je to nekaj povsem naravnega, tujcu nikakor ne. In potem so še črke, šumniki, ki jih ne poznajo. Romanski narodi imajo težavo s črko h, ki je nema. Helena tako ni Helena temveč Elena. Španci v določenih kombinacijah črko J izgovorijo kot glas H. Sarajevo postane Sarahevo. Francoz pa bi v tej kombinaciji črko J prebral kot Ž. Saraževo torej. Kako jim torej pojasniti, naučiti?
Pa vendar, saj se tudi nam zdi učenje tujih jezikov težko. Veliko je seveda odvisno od našega posluha in ‘nadarjenosti’. Ampak kjer je volja, tam je pot, pravijo 
- couchsurferica, ki se je na poti na Balkan ustavila tudi v Ljubljani[back]
- še vedno pravim, da če bi spoznala kakega fajn Nemca, bi se šla nemško učit, upanje še ostaja;) [back]
1.08.2010 ob 15:35
Učenje tujega jezika je samo stvar tega, koliko ga uporabljaš. Zame je bla angleščina tudi najhujša nočna mora, ker je nisem nikjer uporabljal. Takoj ko sm jo začel, je blo težav konec. Zdej pa še študiram angleščino.
1.08.2010 ob 15:36
Za to, da ne znam francoščine pa krivim prfokso iz srednje šole. Preprosto ni mela pojma.
1.08.2010 ob 16:25
Dvojino imamo zato, ker se nam je (in se nam še) zdelo pomembno, da ločimo, kdaj govorimo o eni osebi, o dveh ali o več kot dveh, ostalim jezikom pa ne.
1.08.2010 ob 16:26
Slovenščina je neprecenljiva in zato težka
1.08.2010 ob 19:06
@xy: ko sem to lansko leto na ta način razlagala oz. poskušala razložiti grškemu prijatelju, mu še vedno ni bilo jasno, zakaj je tako pomembno če sta dva nekam šla ali pa če so trije ali več nekam šli. V vsakem primeru nisi šel sam. in sem nekako ostala brez besed (kar se mi redko zgodi
)
1.08.2010 ob 20:42
Ker nam pač je in pika.
Imamo radi intimo, ki je v dvojini – je čisto drugače, če greš v kino s Petrom ali pa s Petrom in Matejo, mar ne? 
1.08.2010 ob 22:28
TOLE SEM NAŠEL NA GOOGLU IN SE MI JE ZDELO ZANIMIVO IN V DOBRI ZVEZI Z BLOGOM KOT PRIMER RAZJASNITVE. VELIKE ČRKE SO ZARADI LOČEVANJA TEKSTA.
DVOJINA
Slovenščina je jezik zaljubljencev. Tako pravijo Slovenci. Svet seveda misli drugače. Za največje ljubimce imajo Francoze in Italijane. Slovenec pa s ponosom zakliče: “Toda mi imamo dvojino!” Sleherniku se ob tem vsiljuje vprašanje, ali je to sploh kaj posebnega? In ali je to res stvar zaljubljenosti ali enostavno slovnična (ne)posebnost?
Dvojina je SLOVNIČNO ŠTEVILO, ki pa ni slovenski izum. Ima jo kar nekaj jezikov. Večina jih je sicer mrtvih, ampak vseeno. Med modernimi jeziki ima dvojino arabščina, kjer je raba dvojine obvezna, in sicer ob rabi glagolov, samostalnikov in pridevnikov, je eden izmed njih. Potrebno pa je omeniti, da v arabščini dvojine v prvi osebi ni. Je samo v drugi in tretji osebi. V hebrejščini in sorodni jeziku Semitov se dvojina uporablja samo, ko govorimo o stvareh, ki so v parih. Na primer švu
ayim (dva tedna),eynayim (oči), šinayim (dva zoba, včasih celo vseh 32), in mišqafayim (očala). Tudi akadščina je imela dvojino, vendar le za fraze kot so ‘dve dlani’, ‘dve roki’, ‘dve očesi’� Jezik Inuitov uporablja dvojino, kot jo uporabljamo v slovenščini. V polinezijskih jezikih uporabljajo dvojino samo za pridevnike. V samostalnikih števila sploh ne poznajo. Na Filipinih imajo nekateri jeziki dvojino samo za samostalnik prve osebe. V različnih filipinskih jezikih se ‘midva’ reče ‘data’, ‘kita’, ali ‘ikata’. V enem izmed sami jezikov imajo zanimivo obliko dvojine. Frazo ‘najini (dve) hiši’ izgovorijo z eno besedo. Dvojina se seveda uporablja tudi v indoevropskih jezikih. Na primer: slovenščina, škotska galščina, hrvaščina, srbščina�Lingvisti se danes strinjajo, da je imel praindoevropski jezik dvojino. Uporaba se je najbolje ohranila v najstarejših indoevropskih jezikih. Najbolje se to vidi v sanskrtu, v katerem je uporaba dvojine obvezna za vse besedne vrste. Antična grščina je prav tako poznala dvojino. Najdemo jo v Homerjevi Iliadi in Odiseji, s tem, da je uporaba dvojine tam le občasna. Dvojino ima seveda tudi praslovanščina in tudi stara irščina. Pred kratkim, je dvojino uradno (ponovno) vpeljala islandščina. Dandanes se je dvojina ohranila v slovenščini in srbščini, dialektu slovanske manjšine v Nemčiji. Med baltskimi jeziki, ima dvojino latvijščina, ampak je oblika zastarela, uporabljajo jo pa le pesniki.
Dvojina v slovanskih jezikih
Češčina
Tudi v češčini opazimo sledove dvojine. Predvsem se uporablja za dele telesa, naprimer: ’se svýma očima’ pomeni ’s svojimi očmi (v dvojini seveda)’. Je pa zanimivo, da je v zadnjih nekaj letih izgubila število. Uporablja se za vse dele telesa, ne glede na število. ‘Skladba pro čtyři ruce’ bi se prevedla kot ’skladba za štiri roki’.
Poljščina
Poljščina je imela dvojino v svojih zgodnejših oblikah. Danes se uporablja samo za dele telesa, ki so v parih ko ‘roki’, ‘očesi’, ampak ne ‘ušesi’ ali ‘nogi’. Pri ušesih ali nogah sta pravilni obe obliki. Množina in zastarela dvojina. ” roke: nominative ręce, instrumental rękami (množina), rękoma (dvojina) ” oči: nominative oczy, instrumental oczami (množina), oczyma (dvojina)
Srbščina/Hrvaščina
Srbščina in hrvaščina sta poenostavili starinske dvojinske oblike v večini primerov. Vseeno pa se pri nekaterih samostalnikih dvojina močno razlikuje od množine.
Hrvaško: ” ednina: 1 konj ” dvojina: 2, 3, 4 konja ” množina: konji
Srbsko: ” ednina: 1 konj ” dvojina: 2, 3, 4 konja ” množina: konji
Slovenščina
Slovenščina je dvojino popolnoma (razen ko govorimo o naravnih parih)ohranila. To bi lahko razložili z dejstvom, da je formalna, torej književna slovenščina dokaj mlad jezik (??). Prav tako je k ohranitvi slovenščine pripomogla geografska lega Slovenije. V nekaterih sklonih (npr. genitiv/rodilnik), se dvojina zlije z množino. Izjema v tem tako imenovanem pravilu je ‘obe’ in ‘osebi’. Dvojina je najbolj razpoznaven znak slovenščine in je znamenje, po katerem se slovenščino prepozna. Omembo dvojine najdemo celo v turističnih brošurah. Nekatere razlage pravijo, da je dvojina nastala kot odraz bližine, ampak v resnici gre samo za slovnično število (zamislite si intimnost bližine dveh avtomobilov). Tečaji slovenščine za tujce, pa na žalost izpuščajo, ali vsaj odlagajo dvojino, kar le še spodbuja njeno “izolacijo”.
” ednina: 1 mesto ” dvojina: 2 mesti ” množina: 3-4 mesta ” 5+ mest
Dvojina je tako res slovenska posebnost. Lahko je znak intimnosti (tudi med avtomobiloma, ljubezen namreč ne pozna meja), ali pa tudi ne. Na koncu je le še eno slovnično število. Če podrobneje pogledamo jezik, bi lahko rekli, da imamo tudi dve množini (3,4 in 5+). Ampak ko imamo 5 ali več reči, se imenovalnik zlije z rodilnikom 3, 4 košare => 5 košar.
Verjetno boste presenečeni, ampak nekateri jeziki imajo celo “trojino”. Taka dva jezika sta tolomako in lihir.
Filip Dobranić, 2. a
1.08.2010 ob 22:39
XY – terna;)) Slovenscina je cudovit jezik, se bo pa verjetno s stoletji (ali se prej) izgubila…
1.08.2010 ob 23:32
@xy absolutno se strinjam (seveda je ogled filma prijetnejši samo s Petrom
) in hvala za odgovor za vse prihodnje tujce, ki me bodo spraševali o dvojini 
@mumbly hvala za tole najdbo, zanimivo branje 
2.08.2010 ob 03:35
mormoni iz zda se je pri nas naučijo dobro v cca pol leta. torej se da, če se hoče
2.08.2010 ob 07:36
Srbi rečejo: Nas dva bili smo u kinu.
Tako, da se točno ve, da sta bila dva. 
Drugače pa, če mene vprašaš, se raje pogovarjam z Američanom po angleško, kot po slovensko… Se ne spomnim, če se je kdo od ljudi, ki jih poznam, naučil govoriti slovensko tako, da mi ni šlo potem na živce. Moj bivši mož Nemec vedno nosi nemško-slovenski slovar s sabo, uspelo se mu je celo zapomniti deset slovenskih besed… No, prevajata mu otroka v slovenščino. Moj oče – Srb – je živel trideset let – malo manj – v Sloveniji, pa se ni naučil slovensko – saj veš, kako Srbi govorijo “slovensko”, tako da… ni slovenščina nek jezik, ki bi se ga naučil en-dva-tri… No, če bi ga imel pred očmi od rojstva, tako kot angleščino – vsepovsod, bi bilo seveda drugače. Tako kot vsakega drugega jezika, ki se ga pač moraš naučiti, ker se vrodiš vanj ali pa se nekam preseliš.
2.08.2010 ob 08:16
@Dajana, kot si sama rekla “Tako kot vsakega drugega jezika, ki se ga pač moraš naučiti, ker se vrodiš vanj ali pa se nekam preseliš.” Zakaj torej se tvoj oče (ali pa vse ostali) ni naučil slovensko, če pe je živel 30 let v Sloveniji? Pa dobro, me ne moti, da med seboj govorijo v svojem jeziku, me pa zelo moti, če pridem v Sloveniji k zdravniku, pa ta ne govori slovensko temveč neko srbohrvaško slovenščino. In ta oseba je pri nas že xy let – naj se vsaj za komuniciranje s pacienti potrudi, ne pa imeti a priori negativnega odnosa do učenja jezika. Seveda je težko biti tujec v državi, se naučiti jezika, pa vendar, tja si se verjetno preselil z nekom razlogom. hm, če bi nas pa vsenakrog od rojstva dalje obkrožala, kaj pa vem, španščina, bi pa to imeli Slovenci v ušesih in glasilkah. Zgoj slučaj, da je angleščina tako internacionalna, pa čeprav sploh ni na prvem mestu. Kdo ve, morda bodo pa naši otroci in vnuki brez težav govorili in pisali kitajsko, kar si mi danes še predstavljati ne znamo.
@ana: mislim, da imajo mormoni zelo dobro motivacijo za učenje
Enako kot ljudje, ki odhajajo v misijone v Afriko – kako češ človeka prepričat, da se spreobrne v “tvojo” vero, če ne govoriš njegovega jezika?
2.08.2010 ob 08:33
Moj oče se ni naučil slovensko, ker je še naprej živel v srbsko-hrvaškem okolju (bil je oficir JLA in je večino dneva pač preživel v tem jeziku. Tudi doma je govoril srbsko (mama Slovenka) in vsi ljudje (razen mene) so mu odgovarjali v srbščini nazaj.
Tega se sploh nihče ni zavedal, jaz sem potem to analizirala. Zakaj nekateri zdravniki govorijo še vedno srbsko slovenščino??? Veliko veliko težje je “premaknit” miselne vzorce, ko si ti enkrat odrasel, kot, ko se vrodiš, na novo. 
Poznam zelo veliko Srbov – oz. srbsko govorečih ljudi, ki so v Sloveniji in govorijo perfektno slovensko in poznam veliko Srbov, ki se ne bodo nikoli naučili. Ne vem, zakaj. Mene to iti slučajno ne moti.
Živela sem več kot deset let na Dunaju, s svojimi otroci sem vedno govorila slovensko in ko je moja najstarejša prišla v Slovenijo in začela tu hoditi v šolo (pa je prej hodila pet let v Avstriji v šolo), ni imela nobenega (nobenega!) problema s slovenščino. Temveč z angleščino.
V Avstriji se ne učijo angleščine tako dolgo kot tu. Čeprav… kakšna ironija… veliko poje in v glavnem ima besedila v angleščini. 
Pri jeziku je tako, da sploh ne gre za to, v katerem jeziku je kaj, temveč gre za BESEDE, ki jih moraš razumeti. Potem pa je samo stvar prakse. Ko sem jaz prišla na Dunaj, sem bila stara več kot 30.let in sem zelo dobro govorila angleško. Nemško pa sploh ne. Potem pa sem srečala mojega moža – Nemca, ki sploh ne govori angleško.
Hočeš – nočeš – morala sem se pač priučiti nemščine, da sem se z njim sploh lahko pogovarjala. 
2.08.2010 ob 08:50
No evo, fora je samo v motivaciji. Srbsko/hrvaško govoreči ljudje večinoma nimajo motivacije se naučiti slovensko, ker jih itak vsi razumejo. Če pa pride sem živet kak, recimo Šved, pa nima izbire…
2.08.2010 ob 08:57
čudno. Ljudje si dalajo toliko šmenta okoli jezikov?
večina 5-letnih otrok govori nek jezik … torej bi ga lahko govoril tudi katerikoli starejši
Zanimivo, da zna (skoraj) vsakdo vsaj nekaj matematičnih operacij (+ – * / …) pa so težje kot pa opisati pojem, stvar .. z besedami
2.08.2010 ob 09:26
Slovenski jezik mi je zelo lep, tujcem je res težak, tudi nekaterim Slovencem je zelo tuj, ampak to je že drug problem… Vedno mi gre na smeh, ko vidim kakšni poligloti so Albanci, če se ta jezika lepo nauči, nima nobenih čudnih naglasov.
2.08.2010 ob 10:14
?
2.08.2010 ob 14:17
Lahko mu razložiš, da na (mojo) veliko žalost dvojine ne zna in ne uporablja tri četrt Slovencev. Žalostno, ampak resnično. To, da je ne znajo tujci, je še najmanjša težava.