neznosna lahkost bivanja ;)

Že nekaj časa je minilo ko sem v moj e-poštni nabiralnik dobila zanimiv spam, z naslovom ‘Arest in služba - kje je bolje?’. Morda ste ga že prejeli, za nasmeh na ustnice in potem veselo na delo naprej. A omenjeni spam je bil povod, da je D. poslal mail z linkom sem in prošnjo o komentarju. Denar je taka zanimiva tema, zato D. hvala za navdih pa oprosti, ker je odgovor tako pozen

Dokler je človeštvo živelo v blagovni menjavi je bilo super. Potem ko je prišel denar, pa je postal sveta vladar. Včasih se zdi, kot da je danes denar vse. Da reši vse težave. In da ustvarja občutek ugodja. Ja, lažnega ugodja. In ne, ne reši vseh težav. Pa saj to že veste. Z denarjem si ne morete kupiti ne ljubezni ne zdravja. Seveda nekaj časa v lažni kletki lahko živite. Dokler imate denar. A recesija je pokazala svoje zobe. Ljudje ostajajo brez služb, nepoplačani krediti. In potem zadnjič berem v Delu, da delavci z juga z obiranjem sadja v pol leta zaslužijo za celo leto. In se sprašujem, kje so vsi tisti brezposelni Slovenci, ki pravijo, da dela ni? Delo je vedno, ni pa verjetno takšno “fino” kot bi si ga želel. Ne mi zato prodajat “bučk”, da dela ni.

A ne glede na recesijo, si upam reči, da bodo izgubo denarja preživeli tisti, ki bi jo tudi v nerecijskih časih. Nekakšen Darwinov nagon preživetja.

Nekako nisem naklonjena besedam v stilu ‘lej kaj vse si lahko on privošči’ ali pa ‘od kod mu denar za avto, hišo, potovanje’ ter ‘zih je kje kradel denar’ ipd. Ljudje smo nevoščljivi. In z velikim veseljem spletemo zgodbice, od kod komu toliko in toliko denarja, da si lahko privošči vse. Mi pa, ki garamo vse dneve, pa komaj preživimo. Okej, razumem, human nature. Ampak v 90 odstotkih je razlog, da nekdo nekaj ima, njegovo trdo delo. Seveda pa je lažje se opijati z “zgodbicami” ter se smiliti samemu sebi v stilu ‘delam nadure, pa mi nič ne plačajo, šef mi skoz teži, dopusta ne dobim ipd.’ Za vse so krivi drugi, nikoli pa jaz. Kako čudno. A kako zelo v človeški naravi. Sama ne morem reči, da sem bogata, vseeno pa zaslužim dovolj, da si kdaj lahko tudi kaj privoščim ter da enkrat na leto odpotujem kam daleč. A se obenem odpovem drugim “luksuzom” ali pa delam celo poletje, medtem ko vsi moji prijatelji uživajo na morju recimo. Saj je vseeno. Važno je, da sem se jaz za nekaj odločila, da za tem stojim in da sem za to marsikaj pripravljena narediti. In ja, zavedam se da sem nadomestljiva. In ja, nisem v kletki ugodja. In ja, nikoli nisem povsem varna. In ja, vedno se (in se bom) postavim na noge. In ja, nekaj cekinov je vseeno treba dati na stran za hude čase, ker res nikoli ne veš …