Končno se nama je z M. uspelo zmeniti za kino, slavni Seks v mestu, za katerega prej ni bilo časa. Zaradi službe. In dopusta. Tako sem šla po službi po karte, saj sem čisto blizu. Čisto blizu multikompleksa. V katerem sem nekoč, v nekem drugem obdobju tudi delala. Ko sem v vrsti čakala, me je zajela nostalgija. Pa ne po dobrih starih časih, ko sem tam služila cekine, ampak po Unionski dvorani in njenem vonju, po kinu Komuna, po kinu Dvor. Po naših majhnih kinih, kamor smo hodili na prve zmenke. Po kinih z dušo. Megalomanske dvorane v trgovskih centrih so izpraznile mestna kina, in ko prideš v kino, ne diši po starem in očarljivem temveč po kokicah. Najstnikom pa je Kolesej kul (se še reče tako?) in drugega pravzaprav ne poznajo. Pred predstavo še kokice, kokakola, ki izgine že v prvih desetih minutah filma. Nato pa blažena tišina filma, not. Nekomu zazvoni telefon, drugi zopet se pogovarja. Užitka skorajda ni več. Ali pa sem samo tako postarala, da to ni več moj svet…In pijem moj ljubi martini…
No, Seks v mestu pa me ni razočaral. Ker sem preslišala vse kritike, ker nisem nič pričakovala. Za dve uri sem odplavala v drug svet. I need it from time to time.
