neznosna lahkost bivanja ;)

Danes sem se pogovarjala s prijateljico, ki bo čez tri dni praznovala okroglo obletnico. Končno je ujela nas, ki smo to magično mejo prestopile. Ženske smo na leta še posebj občutljiva. (več …)

Naslednjo nedeljo je prva adventna nedelja, kar pomeni, da bomo odštevali čas do božiča in praznikov. Verjamem, da je december za večino ljudi najlepši mesec, poln pričakovanja, želja, hrepenenja. Jaz imam najraje dneve od konca novembra dalje, ko se lotim izdelovanja voščilnic, peke piškotov in prazničnih aranžmajev.  (več …)

Kolikokrat razmišljate o ljudeh, ki so prisotni v vašem življenju? Ali pa, kako so prišli v vaše življenje? Morda ste kdaj skupaj hodili po isti poti, pa je potem eden zavil levo, drug desno in sta šele čez nekaj časa prišla spet na isto pot. (več …)

Začetek novembra je v znamenju vina in takorekoč uvertura v veseli december. Pravzaprav že zadnji teden ali dva v oktobru napovedujeta, da bo novembra veselo in da bo vino teklo v potokih, saj so v francoski trgovini E.Leclerc imeli pestro izbiro slovenskih, francoskih in drugih vin. Na martinovo soboto/nedeljo je pač treba piti kakovostno vino, kajne? (več …)

Zadnjič sem v poštni nabiralnik dobila čisto pravo pismo, napisano na roke. To je bila pravzaprav ideja našega bralnega krožka, da si med seboj izmenjamo pisma.^1↩ Koliko let je že minilo, odkar sem napisala pismo na roke? Danes vse poteka elektronsko in je že v nekaj sekundah na drugem koncu sveta. Pa vendar so pisma, tista na papirju, veliko bolj osebna. Ali pa se mi morda samo zdi? Nekako je lažje dušo izlivati tako, kot pa prek tipk, ker vedno obstaja delete.

Slučajno (ali pa tudi ne, kdo ve) je naneslo, da sem v mojem pismu tudi jaz izlila dušo, zaradi neke druge kuverte in njene vsebine. Tisti začetni šok, ko so misli divjale gor in dol, sem lahko ubesedila le s črkami in šele naslednje dneve tudi z govorom. In še vedno sem imela možnost, da pošljem oz. ne. Pa sem, ker če sem že napisala, zakaj bi potem ostalo neodposlano?

Pismo sem pisala osebi, ki me zelo dobro pozna, naneslo je, da je bila tudi ona moja “skrivna pošiljateljica”. V vseh letih najinega prijateljevanja, pa sta bili to prvi pismi, ki sva si jih izmenjali. In tako lepo je napisala:

… Ampak bistvo ni v veličini, ampak ravno nasprotno, v preprostosti. V malih stvareh, ki jih izgubljamo, v drobnih trenutkih, ki gredo mimo nas, v vseh nepomembnih stvareh, ki nam jemljejo čas, namesto da bi bili predvsem drug z drugim. In veš kaj? Tale naš projektek, pa naš bralni krožek, delavnice in še kaj … zaradi tega smo vsaj malo bližje temu, da živimo življenje predvsem zaradi užitka, ne pa zaradi dela, pravil, “mode” ali družbenih konvencij. …

Ja, kako malo je treba, da smo srečni …

1. brale smo roman v pismih[back]